Skoči na glavno vsebino
Select Page

Rastem s knjigo 2020/2021

Kako dolg je čas

Nacionalni projekt Rastem s knjigo se je v tem šolskem letu uradno pričel 4. 1. 2021. Letošnji projekt se je zaradi epidemioloških razmer v državi, zaradi covid-19, na naši šoli izpeljal virtualno.

Srečanje je vodila šolska knjižničarka, koordinatorica projekta na šoli, ki je v kratkem uvodu pozdravila vse prisotne in namenila nekaj besed o pomenu omenjenega projekta. Učenci 7. a ter učenke 7. OPP NIS so prisluhnili gospe Škvarč, bibliotekarki iz Lavričeve knjižnice, v četrtek, 18. 1. 2021, 3. šolsko uro, učenci 7. b in 7. c pa istega dne 5. šolsko uro.

Ga. Nika Škvarč je izredno simpatično predstavila zgodovino naše splošne knjižnice, njene posamezne oddelke in lokacije, domoznanstvo ter za učence pripravila navodila za iskanje in naročanje gradiv po COBISSU. Slednje smo z njenim dovoljenjem naknadno objavili tudi v spletni učilnici za knjižnico. Ob zaključku virtualnega srečanja so učenci v dar prejeli letošnjo knjigo Kako dolg je čas.

V prvem tednu po zimskih počitnicah je sledila nadgradnja projekta. V medpredmetni povezavi med šolsko knjižnico in likovno umetnostjo so sedmošolci prisluhnili šolski knjižničarki ob predstavitvi avtorja knjige Kako dolg je čas Mateja Dolenca s priročno razstavo njegovih knjig, ki jih ima šolska knjižica.

Sedmošolci so pisatelja spoznali skozi kratke ilustrativne odlomke njegovih del.

Nadaljevanje ure je prevzela likovna pedagoginja, učenci so likovno poustvarjali ob ilustracijah Ane Maraž. Prav njene ilustracije so dale pečat vizualni podobi letošnje knjige, ki jo je JAK RS izbral za obdaritev sedmošolcev. Podarjeno knjigo lahko sedmošolci preberejo v prostem času, za bralno značko ali za domače branje po izbiri. En izvod omenjene knjige je v dar prejela tudi šolska knjižnica. Knjiga Kako dolg je čas je bila razstavljena tudi med knjižnimi novostmi.

Erasmus + EcoStep in Europe

4. izmenjava – Portugalska, Mesão Frio 9. 12. – 11. 12. 2020

Kljub nezavidljivi zdravstveni sliki in karanteni so se učenci naše šole preko Zoom povezave podali na Portugalsko. Nadaljeval se je namreč projekt Erasmus+ EcoStep in Europe, ki  so se  mu poleg treh devetošolk Elene Gaberšček, Nuše Ropič in Lejle Džuzdanović priključili še šestošolci Kaian Marc, Oskar Bohinc, Rubens Bizjak, Mia Vidrih, Matija Vrčon in Nina Polanc ter sedmošolke Zoja Mura Artač, Stela Balut in Sara Pipan. Tam so jih pričakali vrstniki in učitelji šole Agrupamento de escolas professor António Natividade iz mesta Mesão Frio, Vila Real.

Kljub temu da so se dogodki odvijali preko spleta in naši učenci niso bili na sami lokaciji, so se portugalski gostitelji izredno potrudili in nam pričarali kar se da lepo izkušnjo. Spoznali smo okolico šole, nekaj njihove zgodovine in geografije, favno in floro ter muzej Douro. Trije dnevi so minili kot bi mignil in marsikdo med nami si bo lepote te portugalske pokrajine želel ogledati tudi v živo.

O svoji nenavadni in za te čase kar pogosti izkušnji preko računalnika so učenci zapisali:

 

V okviru projekta Erasmus+, ki poteka na naši šoli, smo se udeležili izmenjave. Tokrat smo se družili kar preko spleta.  Sodelovalo je pet šol iz različnih delov Evrope. Gostitelji so bili učenci in učitelji iz šole Mesão Frio na Portugalskem. Predstavili so nam njihovo zelo lepo pokrajino, turizem in naravo ter osnovne ekološke probleme.  Vsak dan so nas razdelili v mešane skupine, kjer smo sodelovali in obravnavali predstavljene teme. Vsaka država je sestavila svojo koreografijo na pesem Sing for the climate in pri tem smo se zelo zabavali. Izkušnja je bila vsekakor zelo lepa, predvsem pa polna novih spoznanj in seveda neponovljiva. Žal mi je, da je potekala prek spleta.

Stela Balut, 7. c

 

V sredo, 9. decembra, se je na Portugalskem začela 4. izmenjava programa Erasmus+. Zaradi nastale situacije se žal nismo mogli srečati v vasici Duoro, ki ima, kot smo izvedeli od tamkajšnjih učencev, ime po bližnji reki Duoro. Tako smo se v sredo zjutraj namesto v živo srečali kar po nam že zelo znanem zoomu.

Prvi dan je bil namenjen predvsem spoznavanju portugalske kulture, v video posnetku pa so nam razkazali tudi njihovo šolo. Takoj zatem smo že začeli z delom. Ogledali smo si še en video posnetek, v katerem smo spoznali devet najbolj znanih poti Duoro regije. Po ogledu posnetka so nas razdelili v mešane skupine in v angleščini smo morali napisati povzetek prikazanih vsebin. Dan se je zaključil s krajšim kvizom. Drugi in tretji dan sta potekala na podoben način kot prvi dan, saj smo bili tudi v četrtek in petek razdeljeni v mešane skupine. V angleščini smo debatirali in pisali. Drugi dan smo si ogledali posnetek o pomembni panogi regije Duoro – vinogradništvu, tretji dan pa posnetek o pohodniških poteh okoli reke Pavie. Poleg tega smo se v četrtek popoldan na zoomu dobili samo z ekipo iz naše šole, saj smo morali pripraviti koreografijo na pesem “Sing for the climate”. Bilo je prijetno in iz naših sob se je zagotovo slišal smeh, ko nam kaj ni šlo tako, kot bi moralo. Potem je prišel petek, tretji in s tem tudi zadnji dan izmenjave. Na koncu smo si pogledali vse koreografije držav, s katerimi smo sodelovali: Portugalsko, Hrvaško, Romunijo in Litvo. Prišel je čas slovesa. Vsi smo si obljubili, da se bomo tudi v živo še videli in se poslovili veseli. Stkali smo veliko mednarodnih prijateljstev, hkrati pa utrjevali znanje angleščine, saj smo bili “prisiljeni” govoriti in pisati angleško. Naučili smo se veliko novega o Portugalski, njeni čudoviti kulturi, bogati zgodovini in zanimivih ljudeh.

Sara Pipan, 7. c

 

Prvič sem se udeležila projekta ERASMUS+ in bilo je nepozabno doživetje. Srečno, pa tudi žalostno. Projekta smo se udeležili učenci iz Slovenije, Hrvaške, Romunije, Litve ter letošnji domačini – Portugalci. V treh dneh delavnic smo se pogovarjali izključno v angleščini. Spoznavali smo zgodovino in kulturo Portugalske. Samostojno smo delali v skupinah, reševali kvize ter poslušali njihovo glasbo, imenovano Fado. Spoznala sem veliko prijateljev, predvsem iz Portugalske in Hrvaške. Bili so zelo prijetni in prijazni. Zadnji dan so nas učenci iz Portugalske učili nekaj besed njihovega jezika. Res mi je žal, ker je covid-19 preprečil izlet na Portugalsko. Ekran ni isto kot resničnost. Upam, da bo ta epidemija čimprej minila  in bom imela možnost, da vse moje «Erasmus on line prijatelje«  spoznam v živo ter tako doživim z njimi še kakšen izlet po Evropi.

Zoja Mura Artač, 7. b

 

Jaz sem letos pri projektu Erasmus+ sodeloval prvič. In prvič se je projekt odvijal preko spleta. Zdelo se mi  je zanimivo. Za sodelovanje sem se odločil, ker mi je angleški jezik všeč in rad komuniciram v angleščini. Naši gostitelji so bili Portugalci, ki so nam v treh dneh preko Zoom srečanj predstavili delček Portugalske. Verjamem, da bi bilo srečanje v živo veliko bolj doživeto, saj bi vso naravo in kulturo videli v živo. Osebno bi spoznal tudi zelo prijazne ljudi. Izkušnja mi pomeni veliko, saj mi je poleg uporabe angleškega jezika v komunikaciji z ostalimi sodelujočimi iz različnih evropskih držav nudila tudi družbo vrstnikov. Pohvaliti moram učence naše šole, saj sem opazil, da smo bili v uporabi angleškega jezika precej boljši od ostalih udeležencev. Zahvaljujem se učiteljem, ki so mi omogočili to izkušnjo.

Rubens Bizjak, 6. b

 

Tokratni Erasmus je bil drugačen od mojih pričakovanj, saj sem še vedno upala, da nam bo uspelo odpotovati na Portugalsko. Na žalost se moja želja ni uresničila. Kljub temu je bilo lepo ponovno videti vrstnike iz različnih držav, čeprav le preko zooma. Zelo smo se razveselili, da smo se končno zopet srečali. Spoznala sem tudi nekaj novih prijateljev. Gostitelji iz Portugalske so se zelo potrudili in nam poskušali preko fotografij in videoposnetkov približati njihovo čudovito državo. Žal mi je bilo, da si je nisem mogla ogledati tudi v živo. Mogoče mi bo nekoč v prihodnosti tudi to uspelo. Naše druženje je bilo kratko, a kljub temu smo dobro sodelovali in se imeli lepo.

Elena Gaberšček, 9. b

 

Utrinki iz Čajnice

V času šolanja na daljavo imajo učenci od četrtega razreda dalje, vsak dan do 18h možnost, da se vključijo na zoom povezavo, ki smo jo poimenovali Zoom Čajnica Danila Lokarja.

To je prostor druženja, kjer se lahko pogovorijo s prijatelji, se »skupaj« igrajo, delajo skupne šolske projekte ali pa se preprosto udeležijo katere od organiziranih dejavnosti.

Pri družabnih igrah smo se igrali vislice, tombolo, »ime, priimek, državo, mesto …«, s poenostavljenimi pravili pa smo se šli tudi razne igre z besedami, kot je Scrabble in reševali težje matematično-logične probleme. Marsikdo od nas si prej ne bi mislil, da je lahko tudi igranje družabnih iger prek računalnika mogoče in celo zabavno.

Srečamo se tudi na ustvarjalnih delavnicah. Do zdaj smo večinoma izdelovali izdelke iz papirja. Nastale so košarice, žabice, metuljčke, zvezdice, zimo pa smo klicali z izrezovanjem snežink.

Imamo pa še veliko idej. V naslednjih dneh se bomo lotili izdelave hiške iz vžigalic. Te seveda ne bomo zažgali, ampak nam bo na koncu v lep okras.

Ob večerih si pa skupaj ogledamo kak zanimiv film ali risanko. Četudi nam povezava kdaj nagaja, ostanemo na povezavi in gledamo do konca, ko si izmenjamo še vtise ob vsem, kar smo videli.

Povezava na čajnico je vedno ista, otroci pa jo vsak dan dobite na svoj mail. Prostora je za vse dovolj, zato le pogumno pridite vsi, ki vam je kdaj dolgčas ali iščete družbo, ki v teh časih ni tako samoumevna, kot je bila pred epidemijo.

Trajnostna mobilnost v osnovnih šolah

V šolskem letu 2020/2021 bomo na pobudo Ministrstva za infrastrukturo Republike Slovenije v sklopu projekta Trajnostna mobilnost v vrtcih in osnovnih šolah izvajali aktivnosti na temo trajnostne mobilnosti.

S projektom želimo prispevati k spreminjanju potovalnih navad otrok od 1. do 5. razreda in njihovih bližnjih ter posledično k zmanjševanju motornega prometa v okolici osnovnih šol. Na ta način želimo prispevati k zmanjšanju okolijskih obremenitev, k spodbujanju gibanja otrok in s tem h krepitvi njihovega zdravja.

Poleg sodelovanja v igri, ki spodbuja osnovnošolce, da v šolo prihajajo na trajnosten način (hoja, s kolesom, rolerji, skirojem, z javnimi prevoznimi sredstvi ali na način skupinskega prihoda z osebnim avtom), vse šole spodbujamo, da skupaj z izvajalci organizirajo tudi druge dejavnosti s področja prometa, okolja in zdravja (npr. izvajanje Pešbusa, analiza dostopa poti v šole, sodelovanje z občinami pri urejanju šolskega okoliša za večjo varnost otrok, ipd.).

Aktivnosti projekta se bodo izvajale od septembra 2020 in se bodo končale v juniju 2021. V tem času so načrtovane 3 izvedbe igre Gremo peš s kokoško Rozi.

V projektnem timu je 23 strokovnih delavcev iz razredne stopnje in prilagojenega programa z nižjim izobrazbenim standardom. Koordinator projekta je Janet Čufer (janet.cufer@os-ajdovscina.si).

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Kohezijskega sklada.

4. dan

Zadnji dan smo se udeleženci iz vseh držav zbrali v OŠ Bisag. Najprej so potekale predstavitve tradicionalnih jedi vseh držav, nato je sledilo predavanje o zdravem načinu življenja in pravilnem prehranjevanju. Prehrambeno podjetje Vindija je predstavilo svoje izdelke, učenci pa smo se preverili v kvizu o zdravi prehrani. Kosilo smo pojedli na šoli in se odpravili v Novi Marof na ogled predstave Ljubezen nima meja. V njej so zaigrali nekdanji in sedanji učenci OŠ Bisag. Popoldan smo preživeli v Varaždinu. Dan smo zaključili z druženjem ob večerji in karaokah v hotelu Varaždin.

avtorice: Zoja F., Zoja V. in Špela

3. dan

Ker je bil v današnjem dnevu na sporedu ogled Varaždina, smo lahko malo več časa pospali in se na zajtrk odpravili šele ob osmih. Varaždinske ulice in trge nam je predstavila vodička, ki nam je ob tem povedala tudi nekaj iz zgodovine mesta, ki je  zelo bogata: nekoč je bil Varaždin glavno mesto Hrvaške, že v času rimljanov pa so mimo njega vodile poti na vzhod. V pisnih virih ga prvič omenjajo 1181, 1776 pa je pogorelo in takrat je sedež glavnega mesta prejel Zagreb. Ogled mesa se je zaključil v  trdnjavi Stari grad.
Kosilo so nam postregli v restavraciji Verglec, nato pa smo se z busom odpeljali do gradu Trakoščan. Tam smo si ogledali grad, se podkrepili z vročo čokolado ali s čajem in iskali točke, kjer smo morali ustvariti najboljši selfi. Večerjali smo v restavraciji Santa Maria.
zapisali: Patricija Saša in Eneja
Dostopnost