Literarni dnevnik Teža življenja, ki ga je napisala Eneja Kobal, učenka 9. razreda OŠ Danila Lokarja v Ajdovščini, je delo (najverjetneje) najmlajše avtorice pri nas, ki je spregovorila o tej danes tako pereči problematiki. Še več: je avtobiografija, v kateri je 14-letnica prikazala svojo lastno izkušnjo boja s to zahrbtno boleznijo, ki jo mnogi skrivajo ali celo zanikajo, saj zdravljenje na psihiatriji v naši družbi še vedno spada med tabu teme.
Devetošolka na 150 straneh opiše razvoj, potek in zdravljenje bolezni. Bralec z njo prehodi vse faze boja – od perfekcionistične življenjske naravnanosti, ki vodi v neprestano nezadovoljstvo s sabo, do prvih znakov bolezni, faze zanikanja, zdravljenja in končno ozdravitve.
Opisane stiske sprožijo čustven odziv, kar pritegne k branju, saj je mlada pisateljica svojo izkušnjo predstavila zelo iskreno in realistično.
Za mlade bralce bodo še posebej zanimivi opisi večmesečnega bolnišničnega zdravljenja na otroški psihiatriji v Ljubljani, odraslim in še posebej staršem pa bodo Enejini zapisi morda vsaj nekoliko odprli vpogled v to, kaj se dogaja v glavi mladostnika, ko uro in pol sedi pri kosilu in je vse okrog njega polno solz, hrana pa skoraj nedotaknjena. Obojim pa knjiga prinaša dragoceno sporočilo: boj z anoreksijo je vse prej kot lahek, ampak če poiščemo strokovno pomoč in se trudimo uresničevati navodila zdravstvenega osebja, bomo zmagali. Eneji je uspelo!
Knjiga je RAZPRODANA. Ponatis pripravlja Mohorjeva družba Celje.
ODLOMKI IZ KNJIGE
Petek, 5. januar 2018
Danes je moj rojstni dan. Trinajsti. Odločila sem se, da ne bom priredila velike zabave, temveč samo nekaj za Zojo in Niko, ki mi pomenita ogromno.
Skupaj smo odšle po mestu, zavile v restavracijo in si privoščile pico. Onidve sta si naročili sok, jaz pa vodo. Sokov in sladkanih pijač nočem piti, ker vem, da je v njih veliko sladkorja in bi se lahko preveč zredila. Naročile smo veliko družinsko pico, ki smo jo skoraj celo pojedle. Kar je ostalo, sem odnesla domov.
Sama sem vzela le dva ali tri koščke. Za kaj več nimam poguma. Sram me je vzeti hrano s krožnika. Bojim se, da bi bilo kar koli narobe.
Ko smo pojedle, smo šle v drug lokal, v slaščičarno. Obe sta si naročili tortico in vročo čokolado, jaz nisem nič. Že tako sem pojedla preveč pice! ABSOLUTNO PREVEČ! Pojesti ne bi smela niti enega koščka. S tem nisem nič dosegla. V bistvu sem vse le poslabšala.
Zredila sem se! Zredila!!! Sovražim to!!! Sedaj moram bolj paziti na svojo prehrano.
Ponedeljek, 26. marec 2018
Psihiatrinja mi je postavila diagnozo. Anoreksija nervoza. Dodala je še, da imam mogoče začetne znake depresije.
Okamnela sem. Jaz, da imam a… ano… anoreksijo?!
Vsi so mi že govorili, da je z menoj nekaj narobe, ampak nisem jih vzela resno. Zdaj pa mi je psihiatrinja še uradno podala diagnozo. Postala sem psiho. Zdaj se bodo vsi norčevali in sam Bog ve, kaj vse bodo še govorili o meni.
Ob vsem tem pa sem se še vedno trudila, da bi pojedla lonček jogurta. Psihiatrinja me je opazovala in prišepnila mami, da sem res potrebna strokovne pomoči ter da mi sama ne more več pomagati.
Četrtek, 29. marec 2018
Ponoči sem se velikokrat prebudila. Med zbujanjem sem razmišljala, kako ne bi jedla in s tem pretentala starše.
Dan se je spet začel z zajtrkom. To pomeni novo napetost in pregovarjanje zaradi hrane. Na koncu sem ga vseeno pojedla, a za to porabila celo uro.
Ponedeljek, 28. maj 2018
Danes sem imela pregled pri psihiatrinji. Pogovor v ambulanti je trajal zelo dolgo, nato je zdravnica sprejela odločitev: ostala bom v bolnici.
Ko je to izrekla na glas, sem pričela jokati. Potem me je vprašala, ali se s hospitalizacijo strinjam. S tresočim glasom in solzami na licih sem ji odgovorila, da se s tem ne strinjam, saj bi se raje zdravila doma in ne v bolnici. Seveda pa te možnosti nisem imela. Na žalost se bom morala soočiti s posledicami.
Peljali so me na oddelek in mi dodelili sobo. V tej sobi je že bilo leto starejše dekle, ki je bilo na oddelek sprejeto zaradi poskusa samomora in bulimije.
Petek, 1. junij 2018
Po kosilu sem imela zelo močno stisko. Odšla sem do medicinske sestre in ji povedala, da se ne počutim dobro. Odšli sva v mojo sobo, kjer sem se malo pomirila, a se še vedno nisem počutila dobro. Nato me je vprašala, ali bi potrebovala pogovor z zdravnico. V solzah sem ji prikimala. Čez nekaj minut sem odšla na pogovor z zdravnico. Bilo mi je tako nerodno, ker sem jokala tudi pred njo. V tistem trenutku bi se najraje pogreznila v zemljo. Ob koncu pogovora mi je zdravnica rekla, da mi ne bi smelo biti nerodno zaradi solz, ki sem jih potočila pred njo. Obrazložila mi je, da je prav, da se kdaj zjočemo v javnosti, ker s tem pokažemo svoja čustva.
Priznati moram, da se zdaj počutim veliko bolje. Mogoče je res bolje, da se v takšnih trenutkih z nekom pogovorim in dam iz sebe vso slabo in negativno energijo.
Ponedeljek, 23. julij 2018
Moj podaljšan vikend doma postaja kar cel teden, saj v bolnici prespim le dve noči.
Doma sem se imela zelo lepo. Izpolnila sem tudi eno izmed nalog, ki mi jih je prejšnji teden dala psihologinja. K meni je prišla Nika in skupaj sva pojedli malico. Malico zmorem pojesti ne le pred domačimi, ampak tudi pred Niko! Na to sem kar malo ponosna, ne vem pa, kaj je takrat razmišljala Nika o meni.
IZ SPREMNIH BESED
Zdi se mi, da motnje hranjenja še vedno spadajo med tabu teme, saj se ljudje premalo pogovarjamo o tem, čeprav bi se morali. Med hčerkinim zdravljenjem sem si zelo močno želela, da bi spoznala starše, ki so že prehodili to pot. To mi žal ni uspelo. Mogoče ravno zato, ker se o tem premalo govori. Sama sem glede tega zelo odprta, zdi se mi prav, da naglas spregovorimo o svojih težavah. Vsem staršem, ki pomišljajo, ali ima njihov otrok morda podobne težave, bi svetovala, naj resnici pogumno pogledajo v obraz. S tem ne gre odlašati, saj če otrok morda res potrebuje zdravniško pomoč, je zelo pomembno, da do jo dobi čimprej.
Enejina mama
Nisem si predstavljal, da bo zdravljenje tako dolgo in naporno. Mislil sem, da bo vsega konec že po nekaj mesecih, vendar ni bilo tako. Potreben je bil čas, da se je Eneja sprejela takšno, kot je. Po mojem mnenju je bil to še največji problem. Zelo težko je gledati svojega otroka, kako trpi. Hčerkin jok, kričanje in razbijanje je bilo naporno za vse nas.
Enejin oče
Na živce mi je šlo, ko si Eneja ni dopustila dopovedati, da je hrana nujno potrebna za življenje. Mislim si, da je bila tukaj prisotna tudi njena trma. Pa ves ta njen perfekcionizem in popolnost … Ah, mnogokrat sem ji skušal dopovedati, da popolnosti nikoli ne bo dosegla, ker preprosto ne obstaja, ampak bilo je, kot bi govoril v prazno.
Enejin brat Jaša
Enejine stiske v šoli so bile kar naporne tudi za naju. Težko je bilo poslušati, kako sama sebe nenehno kritizira in se zaničuje. Vsak dan in pri vsaki uri. Ampak vedeli sva, da se spopada s hudo boleznijo, zato ji nisva nikoli obrnili hrbta. Danes sva ponosni nanjo, da ji je uspelo.
Enejini prijateljici Nika in Zoja
Enejina knjiga je iskren prikaz tega, kaj se v resnici dogaja v glavi najstnice, ki se bori z motnjo hranjenja. Gre za misli, ki med ambulantnimi srečanji pogosto ostanejo neizrečene in skrite, a so zelo pomembne, saj lahko pomembno obremenijo posameznika in mu otežijo vsakdanje funkcioniranje.
Ana Mirković, dr. med. (Enejina psihiatrinja, specializantka otroške in mladostniške psihiatrije)
V ponedeljek, 15. junija 2020, se je na valeti predstavila in poslovila letošnja generacija devetošolcev. Po sijajnih glasbenih nastopih, skupinski plesni točki, podelitvi spričeval in priznanj za posebne dosežke so učenke in učenci svoj pogled še zadnjič dvignili proti učiteljicah in učiteljem v občinstvu, a obenem tudi že onkraj njih, proti novim, neznanim obzorjem. Srečno!
Medalje in pokali so v družbi uveljavljeni kot simbol za izkazovanje časti, kot neke vrste poklon posamezniku ali skupini ljudi za njegov/njihov trud in dosežke.
Razmisli, kdo si po tvojem mnenju zasluži pokal:
Učenci 6-ih razredov so v okviru pouka na daljavo izdelali čudovite pokale. Še posebej ganljiva pa so »skrita sporočila« ljudem, katerim so namenjeni.
MŠ
Na družabnih omrežjih se je pojavil izziv, ki so ga poimenovali Med umetnostjo in karanteno (Between Art & Quarantine collection).
Učenci in učenke so si izbrali likovno delo iz Narodne, Moderne ali Pilonove galerije ter ga doma poustvarili. Upoštevali so glavni motiv, domiselno izdelali kostume, sceno ter se postavili v kompozicijo, kot je na originalnem likovnem delu.
Tako postavitev so potem fotografirali.
Nedvomno so nastale izvirne in odlične fotografije.
V petek, 5. 6. 2020, je na naši šoli za osmošolce potekala predaja ključa, ki ga je po lanski zmagi eno leto hranil 9. b. Oddelka osmega razreda sta izbrala po tri predstavnike, ki so med seboj tekmovali v različnih aktivnostih.
Najprej so prisluhnili kratkim odsekom 20 skladb, pri čemer so morali prepoznati izvajalca (1 točka) in naslov (1 točka). Nato so se pomerili v znanju o 9. b. Kviz je vseboval 20 vprašanj, na primer: Koliko nas je v razredu, koliko učencev nosi očala, kateri učenci se ukvarjajo z določenimi aktivnostmi ipd. Tretja dejavnost je tekmovalcem ob pravilni in hitri izvedbi prinesla 5 točk. Z zalepljenimi palci na dlani so si morali zavezati vezalke. Vzdušje je bilo zelo napeto. Zadnja aktivnost je bila polna smeha in zabave. Predstavnikom smo na ušesa poveznili slušalke z zelo glasno glasbo, nato pa so z ustnic učenke 9. b morali v dveh minutah razbrati čim več besed. Vsaka pravilno ugotovljena beseda je zopet prinesla 5 točk.
Končni seštevek točk je razkril zmagovalca – ključ si je priboril 8. b! Čestitke zmagovalcem in 8. a za odlično opravljene naloge. Uradni prevzem ključa bo 15. 6. na valeti.
Zahvala gre vsem sošolcem in sošolkam, ki so pomagali pri organizaciji.
Evelin Bajc, 9. b
Se je tudi vam že zgodilo, da ste v kakšni senci videli zanimivo ali nenavadno podobo, obliko, obraz?
Umetnik Vincent Bal (belgijski filmski režiser, ki se ukvarja z ilustracijami) ustvarja risbe s sencami vsakdanjih predmetov.
Učenci in učenke so narisali množico risbic – poskusite tudi sami, res je zabavno.
OPTIČNE ILUZIJE – VIDNE PREVARE
Op umetniška dela so abstraktna in dajejo gledalcu vtis gibanja, skritih slik, utripajočih in vibrirajočih vzorcev, vtis upogibanja …
Ustvarjanje vidnih prevar imenujemo Op art ali optična umetnost.
Učenke likovnega snovanja so na tak način porisale plašč kocke.
Cesta 5. maja 15, 5270 Ajdovščina
(05) 367 11 00
tajnistvo@os-ajdovscina.si
