Učenci 1. a razreda smo povabili na obisk mamo učenca Tamaro Praček, ki je s seboj prinesla prav posebno leseno gledališče kamišibaj. Povedala je, da prihaja z Japonske, kjer »kami« pomeni papir, »šibaj« pa gledališče. Pripovedovalec oz. kamišibajkar stoji ob malem lesenem odru. Ob pripovedovanju zgodbe v odru menja ilustracije in ob njih pripoveduje.
Gospa Praček nam je z metodo kamišibaj predstavila zgodbico Božične potičke za vse, kjer prebivalci vasice San Vitale božiča še nikoli niso praznovali brez božičnih potičk. Nekoč pa so čez noč izginile. Vse! Od hiše do hiš pa je vodila čudna sled in mali pekov sin Luka se je odpravil po njej. Pripeljala ga je do stare koče na robu gozda…
V peki božičnih potičk smo se preizkusili tudi sami. Spekli smo tri slastne potičke. Z njimi smo pogostili tudi učence iz 1. b, saj je gospa Tamara povedala pravljico tudi njim.
Mami Tamari se lepo zahvaljujemo, ker je bila pripravljena priti in nam je polepšala dan.
(Skupno 74 obiskov, današnjih obiskov 1)
