| Oton Župančič: ŽEBLJARSKA
Od štirih do ene,
od štirih do ene
so zarje rumene,
so trate zelene,
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
nad nakli smo sključeni;
vsi, fantje, možjé in dekleta in žene,
od štirih do ene
že vsi smo izmučeni:
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
od štirih do ene,
od štirih do ene.
Pol treh, pol treh –
spet puha nam meh!
Žareči žebljì so nam v očeh,
do osmih zvečer žebljì, žeblji v očeh.
Od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči žebljì, žebljì v očeh …
Smo jih v polje sejali?
Po polju naši žebljì cvetó;
poglej v nebó:
vanj smo jih kovali
od štirih do ene, do osmih od treh,
da nam bodo tudi ponoči v očeh …
Pa ondan sem pred zrcalom postal:
o, kakor da sem po sebi koval!
O, kakor da delam ves božji dan greh
od štirih do ene, do osmih od treh!
Od štirih do ene,
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči žebljì, žebljì v očeh … |
Ana Turk: ŠOLARSKA
Od osmih do pol enih,
sedimo v klopeh lesenih,
od osmih do pol enih,
smo tu otroci, od pridnih do lenih.
Si v glavo snovi vbijamo,
znanje tuje pijemo,
grafe, krožnice, tabele rišemo,
za teste si plonke pišemo,
od osmih do pol enih pot prelivamo.
Ah, kdaj se bo oglasil zvonec,
ki oznanil bo konec,
ko zdrveli bomo skozi vrata šolska,
mar nam ni za števila molska,
od osmih do pol enih poslušamo bitja šolska.
Od šolskih dni najraje imamo športne dni,
ko od narave in gibanja ločeni nismo mi,
tu otrok od dolgočasja ne zaspi,
veselo po žilah pretaka se kri,
od osmih do pol enih za klopmi čakamo takšne dni.
Aktivni pouk najraje imamo,
raje kot da si piflarijo vbijamo v glavo,
slednje bi moralo biti postransko,
‘več naj bo poskusov in aktivnosti!’
odmeva v nas upajoč,
od osmih do pol enih v klopeh upamo,
da se to uresničilo bo nekoč.
|
