Zaključil se je letošnji literarni natečaj Z domišljijo na potep, v katerem so sodelovali tudi mladi pisatelji in pisateljice naše šole. Stokovno žirijo  je tokrat prepričal literarni prispevek petošolke ZARE ČOTAR  z naslovom DEŽELA SREČE, ki je nastajal pod mentorstvom Lilijane Rijavec. 
Založba Smart-team bo njen prvenec izdala v obliki samostojne slikanice.
 
 
V branje vam ponujamo kratko vsebino dela. 
 
Nedavno tega, je bila za devetimi gorami nenavadna dežela razdeljena na dvoje. V enem delu so živeli srečni in prijazni, v drugem pa nesrečni in mrki ljudje. Srečni ljudje so imeli obilo sonca. Živeli so v toplih lesenih hišah. Polja so jim dobro obrodila, saj so jih skupaj obdelovali. Nikdar niso občutili lakote.
 
Nesrečni ljudje so imeli le temo. Njihova bivališča so bile mrzle in borne hiše. Polja so jim slabo obrodila, zato so bili večkrat lačni kot siti. Na ljudi sosednje dežele so postali ljubosumni, saj so si tudi sami želeli sreče.
 
Nekega dne so se ljudje nesrečne dežele odločili, da bodo ugotovili, zakaj so nesrečni. Sklenili so, da obiščejo deželo sreče. Med vsemi so izbrali majhno drobno deklico Lino, za katero ni nihče skrbel in ni bilo nikomur mar zanjo.
 
Deklica je odšla v deželo sreče. Kot ji je bilo naročeno, je bila pozorna na vse, kar bi jim lahko prineslo srečo. Kmalu je na travniku opazila štiriperesne deteljice. Vsepovsod so se razraščale. Natrgala jih je in stlačila v nahrbtnik. Postajala je vse bolj vesela. Pot jo je vodila skozi gozd. Spotaknila se je, da bi skoraj padla. Pogledala je pod noge. Na poti so ležale podkve. Tudi te je pobrala in jih naložila v nahrbtnik, saj je vedela, da so simbol sreče. Njeno veselje je bilo vse večje. Od radosti je začela prepevati. Kmalu je prečesala vso deželo. V njenem nahrbtniku so se znašli kovanci in gumbi. Pomislila je, da bi tudi ti lahko prinašali srečo. Njeno petje je odmevalo daleč na okoli. Opazila je, da bolj kot je nahrbtnik poln s simboli sreče, večja je njena radost, zato je nahrbtnik polnila še z večjo vnemo. Zatopljena v svoje delo ni opazila, da se ji je približala deklica Lana iz srečne dežele.
 
»Kaj počneš ?« jo je radovedno vprašala Lana.
 
Lina se je zdrznila. Ni bila navajena, da kdo z njo govori.
 
»Pojdi stran!« ji je zabrusila.
 
Nad svojim odgovorom je bila presenečena, saj je vendar imela predmete sreče. Besede so ji kar zdrsnile z jezika. Vse veselje jo je v trenutku zapustilo. Ni razumela, zakaj.
 
Lana se ni pustila odgnati. Postala je še bolj radovedna, kdo je deklica, ki je ne pozna, saj je v svoji deželi poznala vse.
 
»Zakaj imaš na sebi tako črno in umazano obleko? Pridi z mano. Dala ti bom svojo, lepšo.« je dejala deklica Lana.
 
Lina je postajala vse bolj nejevoljna. Vse veselje, ki ga je občutila je izpuhtelo. V njej se je naselil nemir. Mislila si je, zakaj jo le ne pusti pri miru. Zopet so ji besede poletele z ust.
 
»Kaj ti nisem rekla, da pojdi stran.«
 
Toda Lana je preslišala njene neprijazne besede, saj bi rada izvedela kdo je in od kje prihaja.
 
Lana je vztrajala in ji rekla: »Ampak rada bi bila tvoja prijateljica.«
 
Deklica Lina iz nesrečne dežele je to besedo prvič slišala. Postala je radovedna, zato jo je vprašala: »Kaj pa je to prijatelj?«
 
»Kaj ne veš?« je bila začudena Lana. ….
 
{phocagallery view=category|categoryid=273}
 
Več si lahko preberete na: http://www.smar-team-org.si/
 
Čestitke Zari in njeni mentorici.
(Skupno 34 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost